Skrajšanje delovnega časa kot ključ do prerazporeditve bogastva

Skrajšanje delovnega časa kot ključ do prerazporeditve bogastva

Razprava o skrajševanju delovnega časa postaja vse bolj pomembna v aktualnih razpravah o dobrem delu. Sindikati že dolgo pozivajo k skrajšanju delovnega časa s polnim nadomestilom plače kot osrednjemu elementu bojev politike dela. Ta zahteva po 35-, 32- ali celo 28-urnem delovnem tednu ni namenjena samo izpolnjevanju želja mnogih ljudi po več prostega časa, ampak obravnava tudi razmerje med plačanim in neplačanim negovalnim delom.

Razprava o skrajšanju delovnega časa odpira tudi vprašanje prihodnjega gospodarskega sistema. Ali naj prihodnost temelji na nadaljevanju industrijskega in rastočega gospodarstva ali stremimo k socialno-ekološki transformaciji, ki dosledno oblikuje gospodarske strukture, ki temeljijo na ekološki in socialni združljivosti?

Za vprašanjem delovnega časa se skriva temeljni sistemski konflikt glede pravične razdelitve ustvarjenega bogastva. Zagovorniki socialno-ekološke transformacije poudarjajo, da je nujna pravična redistribucija bogastva. Primeri, kot je potreba po krajšem delovnem času v industrijah z vse večjo avtomatizacijo in digitalizacijo, ponazarjajo pomen pravične porazdelitve.

Gibanje za krajši delovni čas je že doseglo uspehe, kot je uvedba skrajšanega polnega delovnega časa v nekaterih panogah. Študije kažejo, da ima 81 odstotkov redno zaposlenih pozitiven odnos do štiridnevnega tedna s polnim nadomestilom plače. Ta razprava poudarja vse večjo potrebo mnogih ljudi po več prostega časa.

Konflikt zaradi skrajšanega delovnega časa bi lahko postal osrednje področje pogajanj za oblikovanje sveta poslovanja in dela v prihodnosti. Videti je treba, kako se bo razvila razprava o prerazporeditvi dela in bogastva, da bi našli ravnovesje med blaginjo in socialno pravičnostjo.